Vsi radi prejemamo novoletna darila, verjetno pa jih še raje dajemo. Pravzaprav si prvega januarja (poleg novoletnih zaobljub) sploh ne moremo predstavljati brez pisanih paketov z barvastimi pentljami - in brez dreveščka, seveda.
Tudi obdarovanje za novo leto ima starodavne korenine in ostaja v navadi neglede na božič.
Za razliko od Američanov, ki so po zaslugi nemških in nizozemskih priseljencev bolj nagnjeni k dajanju daril ob božiču, so že davno prej stari keltski druidi ob začetku leta podarjali vejice svete rastline, omele, da bi obdarjencu zaželeli ugodno novo leto. Kasneje so jih zamenjali s pozlačenimi orehi in kovanci s portretom boga z dvema obrazoma Janusa, ki mu je bil posvečen januar.
Stari Rimljani so ob novem letu dajali darila cesarju, a je sčasoma prostovoljni običaj nadomestilo prisilno plačilo, ki ga je šele leta 458 prepovedal papež Leon Veliki.
V času vladavine Henryja III. je angleška kraljevska družina svoje podanike prav tako silila k dajanju novoletnih daril, kraljica Elizabeta pa je bila v drugi polovici šestnajstega stoletja še posebej pozorna, na to, kdo je kaj in koliko dal - vodila je celo seznam s podrobnimi opisi prejetih daril.
Novoletno obdarovanje je bilo razširjeno tudi med običajnimi angleži, ki so si podarjali rokavice ali pomaranče, prebodene s klinčki.
Čista posebnost pa je kitajsko novo leto, znano tudi kot lunarno novo leto oziroma pomladni festival. Praznujejo ga na 2. mlaj po zimskem solsticiju (med 22. januarjem in 19. februarjem), najverjetneje od časa dinastije Shang (1600-1046 pred našim štetjem). Vsako leto naj bi po stari legendi na novoletni večer okrog pustošila zverina po imenu Nian (pomeni leto po kitajsko) in požrla vse in vsakogar, ki bi ji prišel pod gobec. Proti njej so se borili tako, da so na rdeče svitke papirja napisali dobre želje, jih razobešali po oknih in podbojih vrat, prižigali ognje in zganjali hrup z bobnanjem in ognjemetom. Kitajci so se na novo leto zmeraj temeljito pripravili, počistili dom, da bi se znebili neugodnih vonjav, ki so se nabrale tekom leta, in tako pomirili bogove, ki naj bi prišli pogledat z neba.
V preteklosti so podarjali predvsem hrano in like, izrezane iz papirja, otrokom pa so z rdečo vrvico zvezali kovance in jih polagali pod vzglavje. Danes starejši mlajšim doma in menedžerji zaposlenim na delovnem mestu podarjajo šope “srečnih” bankovcev v rdeči kuverti, času primerno pa navadne kuverte počasi nadomeščajo digitalne, ki vključujejo možnost pošiljanja lepih želja in denarja prek storitev pošiljanja sporočil.
V Rusiji je leta 1935 Stalin v želji, da bi izkoreninil božič, razglasil novo leto za nacionalni družinski praznik, zamenjal božično z novoletno jelko in doživetje praznika dopolnil z dvema likoma, ki v noči na prvi januar - s 14-dnevnim zamikom po julijanskem koledarju - prinašata darila, bradatim Dedkom Mrazom (Ded Moroz) in njegovo vnukinjo Snegoručko. Morozko prihaja iz ruske mitologije in je bil pred prihodom krščanstva v Rusijo snežni demon, a do takrat beseda demon še ni imela negativnega predznaka. V devetnajstem stoletju pa so ga pod vplivi ortodoksne tradicije in književnosti preoblikovali v prijaznega dedka.
V okviru nekdanje skupne domovine smo ruskega dedka preselili pod Triglav in ga seveda ustrezno stilsko preobrazili. Tudi pri nas smo davno pred uvozom božiča podarjali skromnejša darila, sladkarije in sadje, s spremembo družbenega reda pa smo razvezali mošnjičke. Proti dvojnemu obdarovanju seveda nima nihče nič, zlasti naši najmlajši se radi dvakrat razveselijo.