Največje ljubezni v umetnosti in množični kulturi

Ljubezen, zaljubljenost, čustva, … Začne se s tistim prvim pogledom, ki ti pospeši utrip srca in prijetno zaščemi v trebuhu. Razen pri prvem človeškem paru, kjer je njega verjetno prej nekolikanj zabolelo pri srcu, ko je ugotovil, da mu manjka rebro.

Najslavnejši v zgodovini in umetnosti je zagotovo veronski par, ki ga sestavljata mladoletnika iz dveh na smrt skreganih družin, Montegov Romeo in Capuletova Julija.

Staro italijansko zgodbo je v angleščino prepesnil Arthur Brooke leta 1562, pet let kasneje pa jo je v prozi (pre)pisal William Painter. Shakespeare naj bi si izpososodil po malo iz obeh različic, a je hkrati dodal še cel kup likov in dramo objavil leta 1597.

Romeo in Julija sta žal prepozno spoznala drug drugega poreklo, bila sta že do ušes zaljubljena. Od tu naprej gre seveda vse vrtoglavo navzdol — število trupel narašča, njun načrt, da bi se Julija naredila mrtva, pa se prav tako ne izide, na koncu tragično končata oba.

Ne samo v književnosti in na odru, znamenita zgodba se je odlično obnesla tudi na filmu (prvič že v času nemega filma v režiji inovativnega Georgesa Meliesa, sledili pa so George Cukor, Renato Castellani, Franco Zefirrelli in seveda Baz Luhrmann, ki je vlogi zaupal Leonardu DiCapriu in Claire Danes), glasbi (vsaj 24 oper, nekaj muzikalov in številne popularne uspešnice, ki so navdih dobile v drami) in baletu (Sergej Prokofjev).

V dvanajstem stoletju sta se v nemogoče razmerje zapletla Tristan in Izolda. Tristan (tudi Tristram) je bil cornwallski vitez, Izolda (tudi Isolde) pa irska princesa. Tristan naj bi po porazu irskega kralja Morholta pripeljal njegovo hčer Izoldo svojemu stricu, kralju Marku, ki se je z njo želel poročiti. Na poti po nesreči spijeta ljubezenski napoj in se na smrt zaljubita. Izolda se sicer z Markom poroči, a zaradi napoja zaljubljenca nenehno iščeta bližino. Mark se odloči, da ju bo kaznoval, njega obesil, njo pa preselil v kolonijo gobavcev, vendar Tristanu uspe zbežati in z Izoldo se umakneta v Moroiški gozd, kjer ju na koncu najdejo. Mark ga prisili, da mu vrne ženo in zapusti deželo. Tristan ga uboga in odpotuje v Bretanjo, kjer se poroči z neko drugo Izoldo, ki pa je prav tako lepa.

Seveda je tudi ta zgodba znana v več različicah in različnih umetnostnih zvrsteh, med drugim kot slovita Wagnerjeva opera iz leta 1865, za film pa so jo priredili Yvan Lagrange (1972), Veith von Fürstenberg (1982, Ogenj in meč) in Kevin Reynolds (2006). Konec devetdesetih sta oživela tudi na risanem filmu Tristán & Isolda: La Leyenda Olvidada francosko-španske produkcije.

Naslednja nevzdržna zveza je bila tista med Lancelotom in Guinevere — Lancelot je bil eden najboljših in najzvestejših vitezov okrogle mize kralja Arthurja, Guinevere pa kraljica in Arthurjeva žena. Sprva jima uspe ovreči vse sume, a ju kasneje Agravain in Mordred zalotita v njeni postelji. Lancelot jima zbeži, a ga kmalu dohiti novica, da so Guinevere sodili zaradi nezvestobe in ji grozi sežig na grmadi. Na koncu Lancelot preostanek življenja preživi v osami, Guinevere pa v samostanu.

Na Broadwayu leta 1960 uprizorijo muzikal Camelot z njuno zgodbo kot osrednjim motivom, ki ga je leta 1967 za film priredil Joshua Logan.

Druge filmske uprizoritve so pripravili Cornell Wilde (Lancelot in Guinevere oziroma Lancelotov meč v Združenih državah, 1963), Jerry Zucker (First Knight, 1995) in Antoine Fuqua leta 2004, njegov Kralj Arthur se sicer njune zveze komajda dotakne.

A te tri zveze še zdaleč niso tako usodne kot tista med Parisom in Heleno. Hči Lede in Zevsa je bila najlepša ženska na planetu, poročena pa je bila z Menelajem, špartanskim kraljem. Ko jo je ugrabil trojanski princ Paris in jo odpeljal v Trojo, je s tem zakuhal desetletno trojansko vojno. Na koncu Grki z zvijačo uničijo Trojo in Helena se vrne k Menelaju.

O tem izdatno “poroča” Homer v svoji Iliadi, leta 2004 je Wolfgang Petersen posnel film Troja, najnovejša pa je britansko-ameriška miniserija Troja: padec mesta.

Tukaj seveda ne moremo mimo Odiseja, ki je bil v trojansko vojno vpoklican kmalu po rojstvu sina Telemaha, potem pa se je še nadaljnjih deset let vračal domov. Ko se je po vseh peripetijah vrnil, je ugotovil, da ga je Penelopa ves čas zvesto čakala. Homer v Iliadi ni mogel povedati vsega, zato je njegovo pot domov izčrpno popisal v Odiseji, ki so jo prav tako adaptirali za film in televizijo. Nemec Rolf Riehm je spesnil opero in jo javnosti predstavil leta 2014.

Kaj pa, ko se zaljubi umetnik, naprimer glasbenik? Grški mitološki pevec Orfej se je zaljubil v lepo nimfo Evridiko in se z njo poročil. Ker je zaradi kačinega ugriza umrla, se je odločil, da bo šel po njo — Hada je s svojim muziciranjem tako ganil, da se ga je usmilil in mu Evridiko vrnil. Edini pogoj: nikakor je ne sme pogledati, dokler ne zapustita podzemlja. Ko je bil že zunaj, se je ozrl po Evridiki, ki še ni izstopila, in jo izgubil za vedno.

Prvo dramo je na to temo spisal veliki Ajshil (Basaride), lika pa se pojavita tudi v Vergilovi Georgiki in Ovidovih Metamorfozah. Guillaume Apollinaire je leta 1911 izdal album tridesetih kratkih pesmi Le Bestiaire ou Cortège d'Orphée in v štirih od njih spregovoril o Orfeju, Rainer Maria Rilke pa je leta 1922 objavil cikel sonetov z naslovom Soneti Orfeju. Vsestransko nadarjeni ustvarjalec Jean Cocteau jima je posvetil tako dramo kot film. Tudi v slovenski književnosti Orfej ni nikakršen neznanec (Vodnik, Prešeren).

Mimo Prešerna ne moremo tudi zavoljo Krsta pri Savici, obsežne lirsko-epske pesnitve, ki govori o času pokristjanjevanja na območju Karantanije. V ospredju sta lika Črtomira, poveljnika poganske vojske, in Bogomile, ki je sprejela krščanstvo, ker je upala, da bo bog poskrbel zanj. Na njeno željo se tudi on krsti.

Dominik Smole je leta 1969 izdal istoimensko dramo, ki jo je priredil po svoje.

Tema ljubezni je neizčrpna in nesrečnih parov je v književnosti (in umetnosti nasploh) nešteto — vam in vaši polovici pa seveda želimo samo srečo in da bi bil Valentin vsak dan.