Dan žena je tukaj, kaj pa moški?

Mednarodni dan žena praznujemo vsako leto 8. marca kot praznik ekonomske, politične in socialne enakopravnosti in dosežkov žensk. Praznik izhaja iz aktivnosti delavskih gibanj v Severni Ameriki in po Evropi na prehodu iz devetnajstega v dvajseto stoletje.

Leta 1857, 1859 in 1908 so prav na ta dan ženske izvedle protestni množični pohod skozi New York, s katerim so zahtevale krajši delovni čas, boljše plačilo in volilno pravico. Prvič je dan žena na pobudo Therese Serber Malkie organizirala Socialistična partija Amerike 28. februarja 1909, že naslednje leto pa so na Mednarodni konferenci socialističnih žena v Kopenhagnu sprejeli predlog, naj se dan žena praznuje vsako leto — prvič so ga z množičnimi demonstracijami zaznamovali 19. marca 1911 v Avstriji, Nemčiji, Švici in na Danskem, Američani pa so ga praznovali zadnjo nedeljo v februarju.

Leta 1914 so v Nemčiji mednarodni dan žena praznovali na 8. marec, najbrž prav tako zato, ker je bila takrat nedelja, a na koncu se je ta datum dokončno prijel po vsem svetu.

V tistih časih so ga praznovala predvsem socialistična gibanja, leta 1975 pa je osmi marec za mednarodni dan žena končno uradno priznala tudi Organizacija združenih narodov in ga s tem dokončno uveljavila kot pravi mednarodni praznik.

Na četrti konferenci o ženskah 15. septembra 1995 so v Pekingu sprejeli tako imenovano Pekinško deklaracijo, dokument, s katerim se je 189 vlad po vsem svetu zavezalo k uveljavljanju enakih pravic in neločljivemu človeškemu dostojanstvu žensk in moških, zagotavljanju človekovih pravic žensk in deklet, nadgradnji soglasja in napredka, doseženega na preteklih konferencah in vrhunskih srečanjih OZN ter krepitvi moči in izboljšanju položaja žensk.

Od leta 1996 je praznik žensk vsako leto tematsko obarvan, tema letošnjega pa je Enakost med spoloma danes za trajnostni jutri.

Izkoristimo ta dan, da se ji zahvalimo, svoji punci, ženi, sestri, mami — in ne dovolimo, da pred sto leti priborjene pravice odplaknejo negativni družbeni valovi in spletni komentarji različnih novodobnih fundamentalistov, ki bi v enaindvajsetem stoletju ženske znova najraje vrnili za štedilnik in v porodnišnico.

Nekaj predlogov daril zanjo:
• čokolada in čaj Prijateljice nasmeh
• diploma za najboljšo ženo
• dekorativna vrtnica v steklenem valju z LED lučko
• roza Sweet Gin
• skodelica z imenom

Aha, kaj pa moški? Seveda ima tudi moški svoj praznik, svoj dan, in sicer tako imenovani dan mučenikov, s katerim se enkrat na leto poklonimo tudi njim, mučenikom.

Izvor tega “praznika” je za razliko od mednarodnega dneva žena krščanski, zaznamuje pa spomin na tragičen dogodek v času vladanja rimskega cesarja Licinija (308—324), ki je vladal vzhodni polovici rimskega cesarstva in se mu je po sporu s socesarjem Konstantinom I. Velikim krščanstvo zelo zamerilo. 

Medtem ko je Konstantin krščanstvo sprejel in je pri vzhodnih kristjanih danes znan kot sveti Konstantin, je Licinij v njem videl nekaj odvečnega in izrazito negativnega, zato se je odločil, da bo s kristjani obračunal tako, da jim bo ponudil samo dve možnosti: spreobrnitev ali eliminacija. 

Kruti vojskovodja Agricola je leta 320 ugotovil, da štirideset vojakov njegove elitne legije XII Fulminata* ni spretnih samo v sukanju meča, ampak tudi božje besede, zato jih je dal zapreti, da bi o svoji veroizpovedi malo razmislili. 

Licinij jih je 9. marca dal odpeljati do ribnika pri mestu Sebasteja**, kjer so jih v najhujšem mrazu in vetru slekli in jih nameravali čez noč pustiti v ledenomrzli vodi — tam jim je ponudil še zadnjo možnost za spreobrnitev in skušnjavo, kad s toplo vodo, a je to možnost izkoristil samo eden izmed njih, pa še tega je zaradi temperaturnega šoka zadela kap.

Eden izmed stražarjev je to videl in ker ga je trpljenje preostalih osebno zadelo, je odvrgel svojo obleko in se pognal v ribnik k preostalim devetintridesetim, tako da je število mučenikov ostalo nespremenjeno.

Naslednji dan, torej 10. marca, so jim še živim polomili roke in noge ter jih vse skupaj sežgali na grmadi in njihov pepel stresli v reko, ki teče v bližini. Štiridesetim mučenikom na čast so zgradili lepo število cerkva na območjih katoliške cerkve vzhodnega obreda ter pravoslavne in zahodne veroizpovedi.

Na ta dan pa danes vsi, ki skozi leto trpijo podobne muke, praznujejo svoj praznik. Po tradiciji so moškim partnerke pozornost in hvaležnost za njihovo trpljenje dolgo izkazovale tako, da so jim podarile klobaso, suhe slive in trnje, danes pa imamo tudi tukaj seveda vedno več možnosti. Tudi v Hiši daril.

Ne pozabite torej tudi na vašega mučenika in se mu za prestane muke “oddolžite” z darilcem — pri nas boste gotovo našli primernega.

Nekaj predlogov daril zanj:
• čokolada in čaj Samo zate
• diploma za najboljšega moža
• samodejni odvijač za vino
• modri Funky Gin
• skodelica z imenom

* Legijo “strela” je Mark Avrelij baje poimenoval po čudežnem dežju leta 169, ko je nanj in njegove lil prijeten in osvežilen dež, medtem ko je na njegovega germanskega nasprotnika padala toča.

** Sebasteja v Mali Armeniji, danes Sivas na območju Turčije.