Človek že od samega začetka išče načine, kako razložiti sedanjost in napovedati prihodnost — zgodovina nas namreč, to vsakič znova ugotavljamo, ni naučila ničesar.
Je pa zmeraj opazoval okolje in skušal spremembe v njem interpretirati na čim razumljivejši način, v skladu z duhovnim vzdušjem in napredkom znanosti, seveda. Tako je skušal povezati tudi položaj nebesnih teles z dogodki okrog sebe.
Čeprav naj bi se po pomanjkljivih dokazih z neko preprosto obliko astrologije ukvarjali že Sumerci, štejemo za prvi “pravi” astrološki sistem tistega, ki so ga sestavili Babilonci v drugem tisočletju pred našim štetjem — mobilna nebesna telesa na ozadju statičnega ozvezdja.
Babilonci v nebesnih telesih niso videli bogov, ampak njihove prinašalce sporočil. Zapisovali so znamenja, ki so jih opazili na nebu in jih primerjali z dogodki, ki so sledili.
V Ptolemajski Aleksandriji (305 do 30 pr. n. št.) se je egipčanskemu astrološkemu sistemu 36 dekad (nagnjenih za 10° za merjenje konstelacij) pridružil živalski krog, s čimer dobimo prvi pravi horoskop.
V Aleksandriji je bival in delal tudi starogrški astronom in matematik Ptolemaj. V času od leta 139 do 161 je spisal Tetrabiblos (štiri knjige), temeljno zahodnjaško astrološko delo, ki so ga zaradi njegovega velikega znanstvenega ugleda vsi vzeli precej resno.
V stari Grčiji sta obstajali dve verziji astrologije, ena je iz horoskopa razbirala podrobnosti o preteklosti, sedanjosti in prihodnosti, druga pa se je ukvarjala z božanskim delom, s poudarkom na vstajenju duš med zvezde.
Rimski cesar Avgust je s pomočjo astrologije upravičeval svoje cesarske pravice, prvi “dvorski” astrolog v Rimu pa je bil Trasilus, ki je v času, ko je omenjeni Ptolemaj delal v Aleksandriji, napovedoval prihodnost cesarju Tiberiju.
Po padcu Aleksandrije so se tudi islamski učenjaki navdušili nad astrologijo. Al Mansur (754-775), drugi abbasidski kalif je postavil Bagdad kot središče znanja, v katerem so zgradili Skladišče modrosti, v njem pa so prevajali tudi grška astrološka besedila. Eden najvplivnejših arabskih astrologov je bil Albumasur, čigar Uvod v astronomijo je bil v srednjeveški Evropi precej priljubljen. Kasneje so zaradi razvoja znanosti in teoloških razlogov določene astrološke prakse začeli zavračati. Predvsem tisti del o možnosti natančnega napovedovanja dogodkov.
V Evropi se je do trinajstega stoletja astrologija razbohotila. Tudi po zaslugi prevodov islamskih spisov. Zdravniki so v svojo prakso uvedli kombinacijo galenske medicine s študijem zvezd, simboliko nebesnih teles pa so v svoje umetniško delo vključevali številni ustvarjalci, naprimer Dante Alighieri, Geofrey Chaucer, John Milton in William Shakespeare.
Vse do 17. stoletja so astrologijo dojemali kot resno znanost, ki je tlakovala pot astronomiji, konec 17. stoletja pa se je zaradi novejših znanstvenih spoznanj kot naprimer heliocentrični sistem znašla med “psevdoznanostmi”.
Svoj prispevek k astrologiji so dali tudi Indijci — Jyotisha v sanskrtu pomeni svetlobo, ki jo oddajajo nebesna telesa, in je ena od šestih disciplin vedskega obredja. Astrologija in astronomija sta se pri Indijcih razvijali vzporedno.
Kitajski horoskop je utemeljen na astronomiji in koledarju, zacvetel pa je v času dinastije Han (2. stoletje p.n.š. — 2. stoletje n.š.). Kitajci so astrologijo zelo cenili in celo Konfucij je govoril, da “Nebo pošilja dobre in slabe simbole, modrec pa se ustrezno odzove”.
Na območju Mezoamerike so že od šestega stoletja pred našim štetjem uporabljali svoj koledarski sistem. Najbolje dokumentiran in razumljen je majevski koledar, pri katerem en del sledi sončnemu letu 360 dni in je pomemben za setev in domače zadeve, drugi pa šteje 260 dni in je namenjen obredni rabi. Majevski astrolog in duhovnik je peti dan po rojstvu dečka preveril njegov horoskop, da bi ugotovil, kakšno bo otrokovo poslanstvo: bojevnik, duhovnik, civilist ali obredna žrtev.
Astrologija je na veljavi spet pridobila v dvajsetem stoletju, ko so množični mediji postali popularnejši, zlasti v dnevnem časopisju je bil horoskop zelo priljubljena rubrika.
Marsikdo horoskop spremlja iz zabave (ali pa malo zares), zato mu/ji lahko kdaj podarimo tudi kaj v zvezi z dvanajstimi nebesnimi znamenji.