Je kdo rekel “kava”?

Stara legenda pravi, da je okrog leta 850 kavovec po naključju odkril etiopski pastir Kaldi, potem ko je skušal ugotoviti, zakaj so bile njegove ovce zvečer razigrane in polne energije, namesto da bi spale.

Ugotovil je, da se pasejo z njemu popolnoma neznanim sadežem. Ko ga je prežvečil, je ugotovil, da je tudi sam precej oživel in začutil naval energije. Ves navdušen je natrgal nekaj živordečih jagod in jih odnesel v bližnji sufijski samostan, a jih je tamkajšnji menih menda zagnal v ogenj, iz katerega se je začel širiti prijeten vonj.

Širila pa se je tudi opojna pijača, najprej na arabski polotok, tam pa so so z njo v stik prišli evropski popotniki. Prvi je kavo, še preden so z uvozno dejavnostjo začeli beneški trgovci, podrobneje opisal nemški zdravnik in dolgoletni popotnik po Bližnjem vzhodu Leonhard Rauwolf leta 1583.

Na stari celini so se ljudje nad sumljivim napitkom v začetku zmrdovali, češ da gre za Satanov grenki zvarek.

Zadeva je šla celo tako daleč, da je duhovščina od papeža Klemna VIII zahtevala intervencijo. Pred odločitvijo je napitek želel najprej sam poskusiti in je bil na koncu tako navdušen, da mu je dal papeško odobritev.

Po Evropi so v vseh pomembnejših mestih v Avstriji, Franciji, Nemčiji in na Nizozemskem kmalu začele rasti kavarne, ki so postajala središča družabnega dogajanja in komuniciranja.

V Angliji so zacvetele “univerze za penny”, kolikor je stala skodelica kave, za to pa si poleg kave dobil tudi možnost vključevanja v kavarniške razprave.

Kava je ponekod zamenjala celo dve močno razširjeni pijači, ki so ju ljudje uživali ob zajtrku, pivo in vino — ljudje so potem začenjali dan bolj osredotočeni in nabiti z energijo, njihovo delo pa je bilo kakovostneje opravljeno.

Sredi 17. stoletja je v Londonu obratovalo 300 kavarn, kamor so radi zahajali trgovci, umetniki, borzniki, …

Seveda je kava kmalu zašla tudi čez lužo v Novi Amsterdam (kasneje New York). Tretji ameriški predsednik Thomas Jefferson jo je poimenoval “najljubša pijača civiliziranega sveta”.

V skladu s povpraševanjem po kavi se je porodila tudi potreba po gojenju kavovca, zato so ga Nizozemci skušali vzgojiti zunaj Arabije, najprej so izvedli jalov poskus v Indiji, uspešnejši pa so bili na otokih Javi, Sumatri in Sulaveziju.

Leta 1714 so mladi kavovec podarili tudi francoskemu kralju Ludviku XIV., ki je takoj ukazal, naj mu jo posadijo v Kraljevem botaničnem vrtu, in si baje grenko tekočino kot prvi med pivci sladkal. Nekaj let kasneje je francoski mornariški oficir Gabriel de Clieu z eno sadiko kljub vremenskim ujmam, poskusom sabotaže in piratskem napadu srečno pristal na Martiniku, otoku v karibskih Malih Antilih.

Tudi slovita brazilska kava je prišla iz Evrope, naročil si jo je cesar Francoske Guajane, semena pa so se hitro razširila v sosednje države.

Misijonarji in svetovni popotniki so poleg svojih rednih nalog opravljali tudi kavno ambasadorsko poslanstvo.

Do konca 18. stoletja je kava postala ena najbolj zaželenih dobrin po vsem svetu.

Danes pijemo kavo, ker poživlja, se ob njej podružimo ali pa kar tako. Med najbolj znanimi vrstami so coffea arabica z najkakovostnejšimi zrni, coffea canephora, ki je močnejša, a trpkejšega okusa, in coffea liberica, ki ima nekolikanj večja zrna. Običajno trgovci zrna med seboj mešajo in na svojih policah nudijo mešanico kav, mleto ali v zrnju.

Še vedno pa mnoge blagovne znamke kave in kavarne za svoja imena navdih najdejo v legendi o Kaldiju in njegovih kozah: Srečna, koza, Plešoča koza, Poskočna koza, Leteča koza, Zgodba o kozi, …

Kavo pijemo pripravljeno na različne načine, zmeraj pa je zabavno, če lahko tudi s skodelico, iz katere jo uživamo, nekaj povemo. Skodelica je lahko izvrstno darilo za kavno navdušenko (in navdušenca, se razume).