sdasad

9/9
9/9

Jutri bom pujsa razbil

01.01.2023
Klara Hameršak

To je naslov in refren pesmi legendarnega Lačnega Franza. A denar je sila kompleksna reč in skozi zgodovino so nam tisti, ki upravljajo z njim, uspeli dovolj prepričljivo vcepiti vero v vrednost malega okroglega ploščka in kosa papirja, da smo vanju ves mesec pripravljeni vlagati svoj dragoceni čas.

 

Kovček z denarjem

 

Prvotna funkcija denarja pa najverjetneje ni bila menjava za izdelke ali storitve, ampak naj bi na začetku imel bolj simbolno vrednost v smislu povezovanja ljudi, ustvarjanju odnosov, pridobivanju sledilcev (ja, to se moderno sliši), tolažbi užaloščenih in kar je še teh aktivnosti — blago se je še vedno menjavalo za drugo blago.

Ker je za določeno blago potreben čas (naprimer, da je zrasla letina), je človek dovolj zgodaj iznašel koncept dolga in s tem kreditiranja.

Prvi poskusi uvedbe nekakšnega denarja segajo v čas okoli leta 3000 pred našim štetjem, ko so kmetje v mezopotamskih svetiščih deponirali zrnje v zameno za glinaste žetone, s katerimi so lahko plačali storitev ali poravnali dolg.

Hamurabi, šesti babilonski kralj, je vlogo denarja v družbi uzakonil, določil je višine obresti na dolg in uvedel denarne kazni za prekrške. Aristotel pa je vrednost denarja videl predvsem v uvozu in izvozu med državami.

Prvi papirnati denar so uvedli Kitajci v enajstem stoletju, račun z odloženim plačilom pa je evropska pogruntavščina iz časa Srednjega veka, a takrat z večjo količino denarja tako ali tako ni bilo priporočljivo špancirati naokoli.

Islamske dežele so med sedmim in dvanajstim stoletjem uvedle banke, varčevalne in transakcijske račune, kredit, čeke, menice in prenos dolga.

Pot do denarja je trda in dolga — mesec dni pri delodajalcu, še dlje, če svoje storitve prodajamo sami in na plačilo čakamo mesece po izdanem računu. Denar zapraviti pa je sila enostavno, zato je prav, da naše mulčke že od malega naučimo, kako pomembno je varčevati.

In kako so varčevali včasih? Še pred uvedbo bank so višek denarja, če so ga slučajno imeli, skrivali v loncih, ki niso bili vsem na očeh.

Zanimivost: takšni lonci so bili izdelani iz cenene oranžne gline, ki se je v stari angleščini imenovala pygg — ker se je izgovorjava sčasoma približala samostalniku pig, smo samo še korak stran od priljubljenih glinenih hranilnikov v obliki pujskov, kakršni so še danes izjemno priljubljeni.

Pujsek

Angleški lončarji so tako v devetnajstem stoletju začeli dobivati naročila za te pujse in tako je hec pripomogel k privlačnemu izdelku, ki so ga še posebej oboževali otroci.

Takrat luknje na spodnji strani še niso poznali, zato so pujsa, ko je bil poln, žal morali razbiti — kot Predin v že omenjeni pesmi.

Že petsto let prej pa so tudi Indonezijci neodvisno od Angležev izdelovali podobne pujske iz terakote.

V nekaterih evropskih deželah je pujs simbol sreče — in če je ob tem še poln, je sreča sploh popolna.

Hranilnik je, pujs ali ne, zmeraj odlično darilo zlasti za mlajše, ki jih z njimi naučimo odgovornega ravnanja z denarjem ali jih navadimo, da za svoje objekte poželenja denar na stran dajejo sami.