Vsi jih poznamo. Ploščate, rahlo ukrivljene, steklenički podobne posodice z zamaškom, ki jih lahko v takneš v žep, da imaš takratkega takoj pri roki. In pri pameti, se razume.
Prve prisrčnice so bile izdelane iz kositra, srebra in iz stekla. Danes jih lahko dobimo večinoma iz nerjavečega jekla ali celo iz plastike.
Ukrivljena oblika je v preteklosti omogočala, da se je lepo prilegala boku ali pa stegnu, kamor so si jo lahko pod nogavico diskretno spravile dame. Drugi so jo shranjevali v srčnem žepu, zaradi česar se ji v slovenščini reče prisrčnica (in ne zato, ker bi bili prisrčni, potem ko jo izpraznimo).
V taki obliki jo sicer poznamo šele zadnjih dobrih dvesto let, mnogo pred tem pa so v srednjem veku žejo gasili iz čutar, narejenih iz živalskih mehurjev in prevlečenih s čebeljim voskom.
V sedemnajstem stoletju so izumili žepe, ki so še kako prav prišli tudi pivcem. Kmalu se je našla ustrezna rešitev: ploščate ovalne žepne “flaške” za enostavno prenašanje manjših količin pijače. Premožnejši so si jih privoščili v dragocenejših materialih in ustrezno okrancljane.
Po prvi industrijski revoluciji je napredovala tudi proizvodnja stekla in z novimi umetelno dekoriranimi stekleničkami so v Ameriki med državljansko vojno poleg pripadnosti pijači med drugim izkazali tudi pripadnost uniji ali konfederaciji.
V poznem devetnajstem stoletju so nekateri britanski vojaki v rogovih za smodnik videli miroljubnejšo uporabno vrednost — vanje so, kakopak, nalili svojo najljubšo ognjeno vodo.
Svoje je k promociji prisrčnice prispevala tudi 13-letna suša v času prohibicije v Združenih državah. Zdravniki so zaradi lukenj v Volsteadovem zakonu predpisovali radodarne doze “zdravila”, ki so bile v sodelovanju z določenimi destilarnami na voljo v lekarnah.
Tisti brez receptov so morali biti kreativnejši in so svoje flaške skrivali v knjigah, kamerah in podobno.
Danes jih uporabljamo za tihotapljenje “zdravil” tam, kjer niso najbolj zaželena, naprimer na koncerte, športne dogodke, gledališke in kino predstave, na delovno mesto, …
Prisrčnica je za zmernega ljubitelja kratkih lahko prisrčno darilo — ko jo bo odprl na osvojenem vrhu, na cilju pohoda ali zvečer po napornem delovniku, ga bo vsakič spomnila na vas.