sdasad

9/9
9/9

No, zdaj vemo, koliko je ura

01.01.2023
Klara Hameršak

Človek je zgodaj pogruntal, da se položaj sonca in zvezd redno spreminja in da se tudi z luno nekaj dogaja, zato je te spremembe začel meriti že pred 30000 leti.

 

Opažal je tudi druge pojave, kot so vremenske spremembe, poplavljanje rek, cvetenje in zorenje rastlin, selitve živali, … Spoznal je, da se vse dogaja v nekakšnih enakomernih ponavljajočih ciklih in je te vzorce začel meriti.

Že stari Egipčani so dan razdelili na dvakrat po dvanajst časovnih enot, položaj sonca pa so spremljali z velikanskimi stebri, obeliski.

Prve ure so čas merile s pomočjo gnomona (kazalca, ki meče senco), ki je zaradi navidezno premikajočega sonca metal senco na črtice, ki so označevale ure in tako kazale čas v dnevu. Kot kazalca je treba na različnih koncih sveta uskladiti glede na ploskev, saj Zemlja, kot mnogi vemo, ni ravna plošča.

Najstarejšo tako uro so našli v neolitski grobnici na irskem arheološkem najdišču Knowth in je iz leta 5000 pred našim štetjem, za prvo pisno omembo pa velja zapis o uri iz Ahaza v Stari zavezi, a te ure niso nikdar našli.

Stari Grki so sončno uro “tehnološko” izpopolnili s koničnimi preseki, ki so jih kasneje prevzeli Rimljani — vsestranski Mark Vitruvij pa je celo izdelal seznam znanih tipov sončnih ur in njihovih starorških izumiteljev.

Podobna sončni je lunina ura, ki po vsej logiki deluje ponoči ob polni luni — najbolj znana takšna ura je tista na Queen’s Collegeu v Cambridgeu iz leta 1733, ki je v svojem bistvu sončna ura z dodano nočno funkcionalnostjo.

Na Kitajskem in Japonskem so med letom 520 in desetim stoletjem uporabljali svečne ure, ki so čas merile z enakomernim dogorevanjem.

Arabski učenjak in izumitelj Ismail al-Jazari (1136–1206) je izdelal še posebej prefinjeno svečno uro, ki je imela številčnico, sistem za odtekanje voska in bajonetni način nameščanja posode. Al-Jazari je iznašel tudi slonjo uro, katere del je bil nekakšen avtomatični humanoid, ki je na določene intervale udaril na činelo.

Še ena njegova pogruntavščina pa je bila mehanična vodna ura, ki je čas merila s pomočjo uteži in vode, vsebovala pa je tudi mehanizem z zobatimi kolesi.

Zgodnje vodne ure s skledastim iztekom so poznali že v starem Babilonu in Egiptu v šestnajstem stoletju pred našim štetjem.

Grški astronom Andronik je v Atenah v prvem stoletju pred našim štetjem vodil gradnjo Stolpa vetrov, horologiona, sestavljenega iz sončne in vodne ure ter vetrnice, ki hkrati predstavlja prvo meteorološko postajo na svetu.

V srednjeveškem evropskem prostoru so bili prvi urarji katoliški menihi, ki so imeli točno določen delovni čas in čas, namenjen molitvi. Na začetku so tudi ti uporabljali vodne in sončne ure ali označene sveče — posamezno ali v kombinaciji. Informacijo o trenutnem času pa so običajno z okolico delili z zvonjenjem.

Prvo mehansko uro naj bi skonstruiral Papež Silvester II. okoli leta 996.

V petnajstem stoletju pa se pojavijo prve ure na mehanizem z vzmetjo, tovrstne ure so bile lahko manjše, z njimi so urarji razkazovali svojo spretnost, enostavnejše izvedbe pa so bile dostopnejše za širšo domačo rabo.

Dodatno je k natančosti ure pripomogel razvoj mehanizma z nihalom v sedemnajstem stoletju. Prve zamisli so se porodile že Galileu, a dejansko rešitev pripisujejo Christiaanu Huygensu, ker je določil matematično formulo o odnosu med dolžino nihala in časa (99,4 cm za nihaj v eni sekundi) in tako uro tudi izdelal.

Huygens je kasneje razvil tudi spiralno vzmet in z njo omogočil izdelavo žepnih ur.

Okoli leta 1840 je Alexander Bain eksperimentiral z električno uro in razvil sistem, ki je namesto z utežmi in vzmetmi uro poganjal z elektromagnetnim nihalom in električnim tokom.

Jacques in Pierre Curie sta leta 1880 odkrila piezoelektričnost pri kristalih kamene strele (kvarca), ameriški fizik in elektroinženir Walter G. Cady je leta 1921 sestavil prvi kvarčni oscilator, osem let kasneje pa sta Warren Marrison in J. W. Horton izdelala prvo kvarčno uro.

Najnatančnejše med vsemi pa so atomske ure — prvi je o uporabi prehajanja atomov za merjenje časa razmišljal že William Thomson (baron Kelvin) leta 1897, a je trajalo več kot trideset let, da je prišlo do prave praktične metode izvajanja magnetne resonance.

Pri atomski uri pride v nekaj tisoč letih do največ nekajsekundnih odstopanj, zato jo uporabljajo tudi za kalibracijo drugih naprav za merjenje časa.

Ura je lahko praktično in lepo darilo za rojstni dan in obletnico, prav pa pride tudi, kadar koga prvič obiščete v novem stanovanju.