Očiščujoča moč vode

Beseda “krst” ima v slovenščini več pomenov. V krščanskem okolju pomeni prvega od sedmih zakramentov, obred, s katerim posameznika polijejo z vodo in ga tako sprejmejo med kristjane. Lahko pomeni tudi slavnostno predajo nečesa v uporabo, naprimer krst ladje. Lahko pa gre tudi za dogodek, ki simbolizira začetek oziroma nastop neke dejavnosti, recimo rudarski krst.

Janez Krstnik je kot znanilec krščanstva uporabljal krst kot osrednji zakrament in prvi obredi naj bi potekali dejansko s potopitvijo krščenca v vodo.

Po enakem postopku se očiščujejo Židje, ki se v okviru obreda “tevilah” potopijo v naravno izvirsko vodo, ki se ji reče “mikva”. Tevilah pomeni očiščenje, prenovo in sprejem v polno versko udeležbo v skupnosti, tudi za tiste, ki se v judaizem želijo spreobrniti.

V zgodnji zgodovini je cerkev mučeništvo pripoznalo kot krvavi krst, odrešitev za mučenike, ki niso bili krščeni. Prav tako so poznali krst želje, pri čemer so tisti, ki so umrli pred dejansko izvedbo krsta, prav tako odrešeni.

Kdaj točno so začeli izvajati krst otrok, je težko reči, prvo omembo pa najdemo v delu Proti herezijam Ireneja Lyonskega iz okoli leta 180, v njem pa piše, da se otroci s krstom drugič rodijo Bogu. Origen je pisal o krstu otrok kot običaju in tradiciji, Tertulijan pa svetuje odlog krsta pri otrocih in neporočenih. Hipolit Rimski je opisal obred, v katerem so otroke najprej krstili, kasneje pa so za tiste, ki niso mogli sami, na vprašanja odgovarjali njihovi starši ali drugi člani družine.

Vsaj od tretjega stoletja naprej pa je krst otrok ustaljena praksa pri katolikih.

Pozornost lahko ob krstu otroka izkažete s številnimi drobnimi darilci, ki bodo staršem polepšali obred, krščenca pa bodo spominjali na vas, ko bo zrasel.