Srce simbol ljubezni — od kdaj in zakaj

Srce že stoletja povezujemo z zaljubljenostjo in ljubeznijo — ob srečanju z ljubljeno osebo se nam pospeši srčni utrip, ob nesrečni ljubezni ali zavrnitvi se nam zlomi srce …

Že antična pesnica Sapfo (630–570 pred našim štetjem) z otoka Lesbos piše:

Meni stiska, vedi, srce se v prsih:
kajti naj ugledam te zgolj za hipec,
glas noben ne pride mi več iz grla,
usta so nema.

Eden vzdevkov rimske boginje Venere je “spreminjevalka src”, obenem pa so Rimljani verjeli v obstoj ljubezenske vene, žile, ki poteka od prstanca na levi roki proti srcu, zaradi česar naj bi si nanj natikali poročni prstan.

Kaj pa srce kot “logotip” ljubezni? Že stari Indi so v času bronaste dobe radi upodabljali srčasto oblikovane figove liste.

Še danes je v Narodnem muzeju v Delhiju na ogled njihov obesek v obliki srca.

Geometrična oblika je kot metafora srca najbolj zaživela proti koncu srednjega veka. Najzgodnejša upodobitev oblike srca v vlogi simbola romantične ljubezni je iz leta 1250, miniatura, ki krasi začetnico “S” v rokopisu Roman de la poire, in prikazuje ljubimca na kolenih, kako svoji dami daje srce — lahko pa bi, ker je obrnjeno navzdol, bila tudi hruška, ker je naslov v prostem slovenskem prevodu Roman o hruški.

Na Giottovi freski v kapeli Scrovegni (Padova) vidimo alegorijo usmiljenja, kako Jezusu podaja svoje srce. Sicer je znova hruškasto, obrnjeno na glavo in oblikovano v skladu s takratnim poznavanjem anatomije, a kot kaže, je motiv vplival tudi na kasnejše umetnike. Posneli so ga Taddeo Gaddi, Andrea Pisano, Ambrogio Lorenzetti in Andrea da Firenze.

Izrazitejše oblikovano in zdaj že znano stilizirano srce se pojavi v zgodnjem 14. stoletju v miniaturah Francesca Barberina Documenti d'amore in v rokopisu iz cistercijanskega samostana v Bruslju. Flamski umetnik Jehan de Grise je podarjanje srca upodobil, ko je ilustriral Aleksandrovo romanco.

Martin Luther je svojo pošto redno označeval z “Lutrovo rožo”, s pečatom, ki ima v svojem jedru srce s križem in predstavlja simbol protestantizma.

Nasploh pa se je srce v petnajstem stoletju znašlo na najrazličnejši mestih v najrazličnejših situacijah, na straneh rokopisov, sponkah in obeskih, na ščitih, glavnikih, lesenih skrinjah, ročajih mečev in — igralnih kartah.

Pierre Sala je v svojih Emblemih in mislih o ljubezni (Emblèmes et Devises d’amour) zbral dvanajst pesmi in ilustracij, namenjenih ljubezni svojega življenja, ki je bila poročena z drugim, a je po smrti moža postala Pierrova žena. V knjižici najdemo tudi znak letečega srca s krilci, kakršna imajo sicer angelci.

Ko so se leta 1543 odprle trgovske povezave med Evropo in Japonsko, je simbol srca prišel tudi tja — dokaz je samurajska čelada iz obdobja Edo (okoli 1630), s srcem Mariči, boginje lokostrelcev.

Od 19. stoletja naprej pa je stilizirano srce stalen motiv na čestitkah za valentinovo ter pogosta oblika embalaže za čokolado in druge izdelke, ki jih dojemamo kot materializacijo romantične ljubezni.

Leta 1976 je Milton Glaser oblikoval znameniti I♥NY logotip, ki si ga še danes sposojajo in na novo interpretirajo po vsem svetu. Tukaj je simbol srca prevzel vlogo glagola “ljubiti” in presega kontekst romantične ljubezni do ene osebe — newyorčanom je skušal dvigniti moralo, ko je bilo mesto polno smeti, kriminala in na robu bankrota.

Konec devetdesetih let je japonski ponudnik mobilnih komunikacij NTT DoCoMo izdal prvi set piktogramov, ki je vseboval tudi pet različnih srčkov, da bi jih uporabniki lahko enostavno vključevali v svoja sporočila (danes jih imamo že več kot trideset). A tistih trideset in nekaj čustvenčkov nikoli ne more nadomestiti besed, ki se jih naučimo v kakovostni književnosti in nam omogočajo, da svoja kompleksna čustva (in ideje) bistveno ustrezneje izrazimo.

Svoji boljši polovici torej povejte, kako radi jo imate, srček pa pripnite k darilu, da se bo vaših besed spomnila, vsakič ko ga bo zagledala.