Steklenica, odpri se!

Iz hladilnika nežno vzameš steklenico, z drugo roko pa že brskaš za ustreznim odpiračem. Kako samoumevno se to sliši danes … Kaj pa v časih, ko odpiračev (še) ni bilo?

Nič ni večno. To še posebej velja za vino in pivo. Steklenice so včasih mašili z najrazličnejšimi materiali, od blaga in usnja, do gline in voska. Svoj čas so bili priljubljeni tudi stekleni zamaški, a steklo zaradi postopka pihanja ni bilo poceni.

Ko so v sedemnajstem stoletju izpopolnili masovno proizvodnjo steklenic, so steklenice začeli mašiti s plutovinastimi zamaški, ki so omogočali daljši čas skladiščenja oziroma staranje vina.

Zanimivost: hrast plutovec (Quercus Suber), iz katerega izdelujejo plutovino, mora biti star vsaj 25 let, enako kot trta v najboljših vinskih regijah po svetu.

Prvi svedrasti odpirači za pluto se omenjajo leta 1681, modernejši odpirač, kakršnega smo vajeni danes — z dvema rokama, ki ju potisnemo navzdol, pri čemer “sveder” z zamaškom prileze iz steklenice — pa je patentiral Samuel Henshall leta 1795.

Odpirač je kasneje doživljal številne spremembe oblike, ki so proces odpiranja steklenic olajšale, zanimiva pa sta takoimenovani večnamenski “butlerjev prijatelj” in “Walkerjev zvonček”.

Klasični kovinski zamašek, kakršnega smo vajeni pri pivu in cenejših vinih — in odpirač zanj, se razume — je izumil irski inženir in izumitelj William Painter. Prvega je patentiral leta 1892, drugega 1894.

Leta 1858 je John Landis Mason iznašel navojni zamašek za kozarce za vlaganje, šele 40 let kasneje pa je Dan Rynalds patentiral zamašek na navoj za steklenice, s katerim je želel zapirati steklenice z viskijem. Pogruntavščina se ni obnesla, ker je začel zamašek ob stiku z alkoholno tekočino rjaveti.

V šestdesetih letih 20. stoletja je podjetje Le Bouchage Mécanique tržišču predstavilo izpopolnjeno različico zamaška, aluminijasti STELVIN®, ki se je izkazal z učinkovitostjo, primerljivo plutovinastim zamaškom.

Posebna zgodba pa so pivske pločevinke. V tridesetih letih prejšnjega stoletja niso bile prav nič podobne današnjim. Odpirale so se s posebnim ključem, s katerim so ustvarili dve luknji, da je pivo lahko teklo. Ključ je bil na eni strani špičast, na drugi pa je imel široka usta za zamašek na steklenici. Večnamensko orodje in obred odpiranja sta angleške govorce navdihnila, da so ga poimenovali ”cerkveni ključ”.

V marsikaterem baru in domu ljubitelja piva ali vina pa lahko najdete stenski odpirač, katerega prednost je ta, da lahko svojo steklenico odprete zgolj z eno roko, zamašek pa pade na poličko ali na tla.

Če ste na lovu na darilo za ljubitelja piva ali vina, je lahko odpirač izvrstna ideja.