Ti si moja čokolada …

Tokrat pa ena za čokoholike — na svetu je najbrž več ljudi, ki čokolado obožuje, kot pa tistih, ki je ne marajo. Najbolj pa se nad njo navdušujejo otroci. Zgodba o čokoladi — xocolatl (čokolatl) v azteškem jeziku nahuatl pomeni grenek napoj — pa se začne v Mezoameriki, naravnem domovanju kakavovca.

Mnenja o tem, katero ljudstvo je kakavovec prvo “udomačilo”, niso enotna, a fermentirana zrna naj bi za pripravo pijač začeli uporabljati v srednji Ameriki. Arheološki dokazi v obliki ostankov priprave čokoladnega napitka na keramičnih posodah segajo nazaj vse do leta 1900 pred našim štetjem.

Olmeki, ki so živeli med dvanajstim in četrtim stoletjem pred našim štetjem na ozemlju Mehike, so verjetno že namensko gojili kakavovec, zrna pa so uporabljali v verskih obredih in za pripravo zdravilnih napitkov. Zapisov o postopkih priprave oziroma receptov ni.

Maji, ki so poseljevali ozemlje Mehike, Guatemale, Belize, Hondurasa in Salvadorja, pa so za sabo že pustili nekaj gradiva, ki priča o tem, da so si z bogovi (Ek Čua je bil bog kakava, lastnikov plantaž pa tudi trgovine, ker so kakavova zrna Majem pomenila plačilno sredstvo) privoščili vroči napitek, ki so ga zmešali iz pražene kakavove paste, čilija, koruzne moke in vode.

Azteki kakava niso pridelovali sami, ampak so ga morali uvažati. Bili so prepričani, da so kakavova zrna darilo modrega vrhovnega božanstva Kecalkoatla, ki so ga drugi bogovi zaradi tega obsodili.

Grenki napitek naj bi bil za Azteke vir moči, verjeli pa so, da učinkuje tudi kot afrodizijak. Postregli so ga z začimbami ali s koruznim pirejem. Nekaj podobnega Mehičani nudijo še danes pod imenom čilate.

Ko so čokolado španski konkvistadorji v 16. stoletju pripeljali v Evropo, se v začetku ni prijela. Zaradi grenkobe so jo dojemali kot zdravilo in so z njo skušali lajšati zdravstvene težave. Ko pa so ji enkrat dodali sladkor, je bilo vse drugače.

Takrat je Evropo čokolada obnorela, plantaže angleških, nizozemskih in francoskih konolizatorjev pa so v sedemnajstem stoletju rasle kot gobe po dežju.

Leta 1815 ji je nizozemski kemik in kasneje proizvajalec čokolade Coenraad Johannes van Houten dodal alkalne soli, s katerimi je znižal grenkobo, nekolikanj kasneje pa je izdelal stiskalnico, s katero je odstranil polovico naravne maščobe, tako imenovano kakavovo maslo in tako dosegel pocenitev proizvodnje in dosledno kakovost. Joseph Fry je prispeval možnost vlivanja mešanice kakavovega prahu in masla s sladkorjem v kalup, čokolado v taki obliki poznamo še danes. Švicar Daniel Peter je razvil mlečno čokolado, drugi Švicar, Rudolf Lindt, pa je ustvaril stroj, ki s pomočjo ogrevanja in mletja izboljša okus in teksturo.

V 19. stoletju je bilo ustanovljeno veliko število evropskih podjetij, ki se še danes ukvarjajo s proizvodnjo in prodajo čokolade na globalnih trgih.

Glede na vrsto ločujemo čokolado na mlečno (s kondenziranim ali z mlekom v prahu), belo (ne vsebuje trdnih delcev kakava), temno (z najmanj 75 % kakava) in tako imenovano jedilno čokolado (za kuhanje).

Kdaj je najboljši čas, da nekomu podarite čokolado? Vedno! Ni važno, ali gre za rojstni dan, valentinovo, obletnico, rojstvo otroka — čokolada obdarjenca vsakič razveseli.