Zaščitna obleka, modni dodatek, izrazno sredstvo ali vse troje?

Predpasnikov je več vrst in se med sabo razlikujejo po namenu in po tem, koliko telesa pokrijejo. Od krpe s trakoma, ki ju zavežemo okoli pasu, prek dolgega predpasnika s trakom za okoli vratu do vsem dobro znanega “firtuha”, obleke brez rokavov, kakršne so ali jih ponekod še zmeraj nosijo naše stare mame.

Glede namena ločujemo predpasnike za kuhinjo, žar, delo v laboratoriju ali določeni industriji in opravljanje verskih obredov.

Prvi znani model je figov list, najstarejše “prave” predpasnike pa najdemo na kipih, posvečenih kačji boginji, ki so jo častili v (najverjetneje matriarhalni) minojski družbi v obdobju 2600-1450 pred našim štetjem.

V srednjem veku in renesansi je bilo blago neprecenljivo, zato so preproste predpasnike za zaščito dragocene obleke izdelovali iz ostankov materialov.

V Evropi so takrat predpasnike nosili predvsem kovači, izdelovalci oklepov in orožja, vrtnarji, rezbarji, brivci, izdelovalci pohištva, krojači, draguljarji, urarji, zidarji, čevljarji, … Zato so obrtnikom pravili “predpasničarji”.

Če je na začetku bila pomembnejša funkcija, pa se je začelo kasneje več pozornosti posvečati tudi obliki predpasnika. V začetku 16. stoletja je pri premožnejših ženskah postal pravi modni izraz, krasile so ga dragocene čipke in vezenje.

V drugi polovici 17. stoletja je Oliver Cromwell v Angliji izdal dekret o dostojnem oblačenju za ženske in dekleta. Črno obleko, ki je žensko prekrival od vratu do pet, je krasil enostaven bel predpasnik.

S pojavom šivalnih strojev in tovarn je trg predpasnikov zacvetel. Prav vsak si ga je lahko po želji prilagodil: bogata izbira materialov in dodatni okrasni elementi, od čipk do naborkov, okrasni rebrasti trakovi, posebno vezenje. Predpasnik je postal statusni simbol.

Pripadniki francoske tujske legije kot obredno oblačilo nosijo usnjeni predpasnik že od samega začetka v zgodnjem devetnajstem stoletju.

V tistem obdobju so premožne ameriške gospodinje z izbranimi materiali (črna čipka, saten, šenil, svila) poleg statusa oznanjala tudi visoko pripadnost domu in družini, potujočim trgovcem pa, da ima gospodinja verjetno denar in jo bodo laže prepričali k nakupu bleščečih izdelkov.

Več pozornosti željne gospodinje pa so si omislile vzorec s figovim listom, ki je pogled usmerjal na tisto območje pod predpasnikom …

Predpasnik je bil v 20. letih prejšnjega stoletja dolg in ohlapen — podobno kot 20. leta prejšnjega stoletja. Ženske so si lahko kupovale poseben pribor za okrasitev svojega predpasnika.

Že naslednje desetletje pa je zaznamovala velika depresija in predpasnik je znova postal preprost in običajen, ženske so si jih šivale same iz vreč za moko in krmo za živino, ker blaga ni bilo. Preprosta dvodelna krpa s trakom, ki si ga zavežeš okoli pasu in natakneš okoli vratu, je postala zelo priljubljen kos zaščitne obleke.

Obdobje po drugi svetovni vojni pa je znova ugodno vplivalo na ustvarjalnost gospodinj — predpasniki so nastajali iz ostankov kuhinjskih zaves, krp za brisanje posode, robčkov, vreč za moko. Razmišljale so tako o funkciji kot o obliki, nekatere so si ga okrasile z “maminimi motivi”, medtem ko so si ob vikendih moški omislili svoje, s katerimi so poudarjali očetovo znanje peke na žaru.

V šestdesetih letih so družbena gibanja uspele zmanjšati priljubljenost predpasnika in imidž gospodinje, ki zgolj kuha in pospravlja, medtem ko moški nosi kruh domov. Ostal pa je kot del delovne garderobe pri določenih poklicih, zlasti takih, povezanih s hrano.

Danes je predpasnik znova priljubljen — samo poglejte si katero od kuharski oddaj na televiziji. Izgubil je negativen predznak, da simbolizira pridno gospodinjo, nosijo ga bradati hipsterji, mnogokrat ga krasi ogromen logo podjetja, pri katerem je tisti, ki ga nosi, zaposlen, ali oddaje, v kateri nastopa. Včasih pa kak štos v sliki in besedi sporoča, s kom imamo opravka.

Iščete praktično darilo za mojstra (hej, tudi mojstrice so) žara?