Igra je priprava na življenje

Skozi igro in igrače otroci že tisočletja spoznavajo svet okoli sebe in se učijo spretnosti in veščin, ki jim bodo nekoč, ko bodo odrasli, prišle prav v življenju.

Otroci so se v davni preteklosti igrali praktično z vsem, kar jim je v naravi prišlo pod prste, sicer pa so arheološka najdišča polna lutk, ki predstavljajo otroke, živali, vojščake, pa tudi pomanjšanih različic kosov orodja in orožja.

V starem Egiptu so se otroci igrali z lutkami, ki so imele lase in gibljive ude iz kamna, lesa in gline, za številne figurice in modelčke, ki so jih odkrili v grobiščih, pa mnogokrat ni čisto jasno, ali gre za igrače ali obredne predmete.

Stari Grki so otrokom izdelovali figurice iz voska ali terakote, loke in puščice, jojoje, palice, … Izumili so tudi prvo mehanično igračo, nekakšno sestavljanko, kvadrat iz 14 delov, s katerimi si lahko sestavil različne oblike. Starogrški otroci so svoje igrače ob prehodu v odraslost žrtvovali bogovom.

Razsvetljenstvo je otroke obravnavalo kot nepopisan list, posameznika, ki ga je treba šele oblikovati. V 18. stoletju so razvili cel kup novih igrač: sestavljanke za učenje zemljepisa, gugalne konje za razvoj ravnotežja, milne mehurčke, obroče, zmaje in številne namizne družabne igre.

foto: Alexander Dummer/Pexels

V devetnajstem stoletju so posebno pozornost posvetili izobraževalni vlogi igre, zato so bile sestavljanke, namizne igre in knjige še posebej priljubljene, sledile pa so verske igrače, figurice in predmeti, ki so prikazovali prizore iz Svetega pisma.

V tem času so razvili tudi številne kompleksnejše mehanične in optične igrače in — masovno proizvodnjo. Leta 1817 je družba Carpenter and Westley v treh mesecih prodala več kot 200000 kalejdoskopov (krasogledov). Podjetje je razvilo in na veliko prodajalo tudi tako imenovano čarobno svetilko (lanterna magica), preprost projektor za slike na prozornih ploščah s svetlobnim virom in z lečami. V šestdesetih je bilo priljubljeno kolo življenja (zoetrope), enostaven predvajalnik izjemno kratkih animiranih sekvenc s pomočjo vrtenja. Sicer pa so se deklice izjemno rade igrale z lesenimi in porcelanskimi punčkami v mini hiškah, dečki pa s steklenimi frnikulami in z otroškimi vlakci.

V dvajsetem stoletju je človek spoznal, kako pomembno je za otrokov razvoj srečno otroštvo, hkrati pa je to tudi zlata doba azvoja in proizvodnje igrač — tako zaradi tehnološkega napredka, ki je omogočal masovno proizvodnjo igrač, kot tudi zaradi boljšega življenjskega standarda, ki je delavcem omogočal, da so svojim otrokom kupovali igrače.

Med in po drugi svetovni vojni so nekatere nove igrače nastale kot posledica po(ne)srečenih eksperimentov. Po številnih poskusih izdelave umetne gume je James Wright dobil izjemno elastično in odbijajočo zmes z izjemno visokim tališčem, katere praktično vrednost je spoznal Peter Hodgson šele leta 1950 in jo, spakirano v jajčka, začel prodajati pod imenom Silly Putty. Play-Doh pa je neuspeli poskus izdelave čistila za tapete. Richard James pa je z ženo želel ustvariti sistem, s katerim bi z vzmetjo stabiliziral senzorje in instrumente na vojaških ladjah med plovbo po razburkanih morjih — odkrila pa sta vzmet, ki se sprehaja po stopnicah navzdol, Slinky.

Drugo polovico dvajsetega stoletja zaznamujejo barvne plastične kocke Lego, Rubikova kocka, punčka Barbie, …

Dandanes so seveda aktualne drugačne igre, še posebej, ko se vse življenje seli na nove, inovativnejše platforme, katerih možnosti so neslutene, njihovih dobrih in slabih vplivov pa v celoti še ne poznamo.

foto: Julia M Cameron/Pexels

Poznamo pa tudi igrače za odrasle, a to je že druga zgodba.