Je čas za delo in je čas za igro

Človek je ustvarjalno bitje, vendar se skozi zgodovino ni ukvarjal samo z ustvarjalnim delom — zmeraj je našel čas tudi za zabavo in igro. Igra ne pomeni zgolj kratkočasne aktivnosti, ampak tudi učenje. Z ustvarjalno igro otroci pridobijo ročne in gibalne spretnosti, naučijo se interakcije in komunikacije z drugimi, strateškega razmišljanja, štetja in črkovanja, krepijo si spomin, domišljijo in kreativnost, bogatijo besedni zaklad, učijo se soočati s porazom …
 

Čisto posebna kategorija pa so namizne družabne igre, katerih pozitivnih plati ne moremo dovolj poudariti, še zlasti danes, ko otroci toliko časa preživijo pred televizijskim sprejemnikom, računalnikom ali s pametno napravo v roki. In kako so ljudje preživljali čas, ko še ni bilo pametnih naprav?
Stari Egipčani so že pred 3500 leti igrali namizne igre, ki so vključevale posebno tablo kot igralno podlago.
V jugovzhodnem Iranu so arheologi našli 3000 let star set kock — ni sicer točno znano, kakšne igre so takrat stari Perzijci igrali, a kocke so vse do danes ostale priljubljene.
Kocke pa so takrat — in verjetno že prej — poznali tudi stari južnoameriški Indijanci.
Že pred 2000 leti so stari Kitajci igrali nekakšne domine, Korejci pa so takrat gubali čelo nad igro go.
Okoli leta 600 so Indijci iznašli šah, ki se je precej hitro oprijel in razširil naokrog, tisoč let kasneje pa so ustvarili igro s podlago in kocko z imenom Kače in lestve.
Prva komercialna namizna družabna igra, Dvorec sreče, pri kateri so se igralci prek polj na spirali trudili čim prej prispeti do dvorca sreče na sredini, je na trg prišla okoli leta 1800.
V začetku dvajsetega stoletja je Nemec Josef Friedrich Schmidt razvil še danes izjemno priljubljeno igro Človek, ne jezi se.
V Združenih državah je okoli leta 1903 vsestranska Lizzie Magie oblikovala Igro gospodarja, s katero je želela razložiti teorijo enega samega davka Henryja Georgea, in je bila pravzaprav mišljena kot ilustracija negativnih plati koncentriranja zemljišča in zasebnega monopola. Brata Parker sta odkupila avtorske pravice in igro, ki jo danes poznamo kot Monopoly, dala na trg proti koncu leta 1935.
Nekolikanj novejša pogruntavščina so igre s kartami: prve so najbrž razvili in igrali stari Kitajci že od šestega stoletja pred našim štetjem, Evropo pa so dosegle šele v 14. stoletju. Zgodnji kompleti kart so bili podobni kartam za tarot, medtem ko so igralne barve (srce, karo, križ in pik) izumili Francozi okrog leta 1480.
Najbrž pa ni nikogar, ki se iz otroštva ne bi spomnil Črnega Petra in enke ali pa kart z dirkalnimi avtomobili in vesoljskimi ladjami, s kavboji in pošastmi, pri katerih igralci primerjajo statistične podatke svojih kart, ki potem odločajo o zmagi in porazu.
Kaj pa besedne igre? Najbolj znana je Scrabble iz leta 1953, a že v 19. stoletju so bile priljubljene zgodnje različice ploščic s črkami za sestavljanje besed pod imenom Anagrams. Pravila zanje so različna: iz odkritih črk v “bazenu” sestavimo besedo ali pa “ukrademo” besedo soigralcu in z dodajanjem črk ustvarimo novo besedo. Scrabble je seveda kompleksnejša, na tabli je treba postaviti besede, da se med seboj ujamejo podobno kot v križanki.
Najzabavnejše pa so včasih najpreprostejše igre. Igra s palčkami, ki jo danes poznamo pod imenom mikado, ne izvira z Japonske, ampak so že v 12. stoletju Kitajci z njihovo pomočjo skušali brati prihodnost. V 16. stoletju so jo posvojili Japonci, leta 1936 v Združene države pa je igra prišla z Madžarske v obliki, kot jo poznamo danes.
V čudnih časih smo, ko doma preživimo več časa kot običajno, a poglejmo na to s pozitivne plati. Več smo tudi s tistimi, ki jih imamo radi in ki imajo radi nas. Posvetimo jim nekaj časa tudi z družabnimi igrami in preživimo skupaj nekaj nepozabnih trenutkov.