Ko diši, diši

Človek že od nekdaj čuti potrebo po tem, da diši, čeprav so se kdaj našli tudi posamezniki, ki so imeli nos za čisto svoje dišave — tako si je baje sloviti Salvador Dali, ko je hotel prepričati Galo, da je gospod pravi, pod pazduho namazal mešanico kisa in kozjega dreka. Žensko je vrglo na rit, prijela ga je za komolec in mu rekla “Midva, mladenič, se ne bova nikdar več ločila.” No, mi vam, roko na srce, te metode osvajanja ne priporočamo, smo pa pobrskali po zgodovini in odkrili nekaj zanimivosti v zvezi z izdelavo in uporabo dišav.

Klinopis iz leta 1200 pred našim štetjem priča, da je v zibelki civilizacije, Mezopotamiji, živela prva uradna kemičarka — Tapputi, ki je razvila in popisala tehniko za pripravo izvlečkov vonjav.

Dišave in eterična olja je razvijala tudi indska civilizacija (3300—1300 pred našim štetjem), stari hindujski ajurvedski spisi omenjajo eno zgodnejših destilarn eteričnega olja itar.

Najstarejšo parfumerijo pa so med letoma 2004 in 2005 med arheološkimi izkopavanji odkrili na Cipru — delovala naj bi pred 4000 leti, razprostirala pa se je na 4000 m2, kar pomeni, da so se tam v času bronaste dobe šli pravo industrijo parfumov.

Tudi islamske kulture so precej prispevale k razvoju na področju dišav, in sicer tako, da so izpopolnile postopke ekstrakcije dišav in uvedle nove surovine (naprimer mošus, jantar in vrtnice). Dišave so uporabljale v vsakdanjem življenju in pri prakticiranju verskih obredov, dodajale pa so jih tudi cementu za gradnjo mošej.

Arabski filozof Al-Kindi (rojen okoli leta 801) je napisal Knjigo o kemiji parfumov in destiliranja z več kot sto recepti različnih dišav in ponaredkov zdravil.

V Evropi naj bi moderni koncept parfumov predstavili Madžari — leta 1370 so na ukaz Elizabete Madžarske razvili madžarsko vodico, mešanico dišečih olj in alkohola.

Umetnost izdelave dišav je še posebej zacvetela v renesančni Italiji, osebni razvijalec dišav (in strupov) Katarine Medičejske Renato Bianco oziroma Rene le Florentin pa jo je v šestnajstem stoletju izvozil v Francijo, ki je hitro postala najpomembnejši igralec na področju proizvodnje dišav in kozmetike. Sprva so dišave uporabljali pripadniki višjega družbenega sloja, da bi prikrili neprijeten vonj zaradi neustreznih higienskih navad, v sedemnajstem stoletju pa so si še posebej navdušeno dišavili rokavice.

Dišave pa so šle v višave, ko je v 18. stoletju prestol zasedel Ludvik XV, ki je zase in svojo Madame de Pompadour naročal enormne količine parfumov — dvor so preimenovali kar v dišeči dvor.

Tudi sloviti Napoleon je rad dišal, oboževal je vonj vijolic in jasmina, Josephine pa je bila mahnjena na mošus, in sicer tako zelo, da je njena spalnica dišala še dolga leta po njeni smrti.

V Angliji sta za priljubljenost največ naredila Henrik VIII. in kraljica Elizabeta I., ki je nadišavila celo javne kraje, ker ni prenašala neprijetnih vonjav.

Industrializacija, ki je zaznamovala vsa področja, je tudi tukaj naredila svoje, spremembe v okusih in etnološki razvoj so alkemijo zamenjale s kemijo.

Parfum je tudi naslov slovitega romana (1985) nemškega pisca Patricka Süskinda, v njem pa popisuje življenjsko zgodbo nepriljubljene sirote Jeana-Baptista Grenouilleja, ki se je rodil v Franciji v 18. stoletju z izjemno občutljivim vonjem in je bil pripravljen v prizadevanju, da bi našel popoln vonj, narediti vse. Roman je postal večkrat nagrajena mednarodna uspešnica, po njem pa so posneli enega najdražjih nemških filmov (2006), kasneje pa tudi šestdelno televizijsko serijo (2018), ki so jo prestavili v sedanjost.

Če imate vi ali vaši najdražji nos, dovzeten za dišave, potem se v Hiši daril najde kaj tudi za vas.