Mejniki v razvoju jeklenega konjička

Roke na volanu, pogled na neskončno cesto in mesto, ki v vzvratnem ogledalu postaja vedno manjše. Takšno je naše videnje svobode, pa vaše?
 

Leta 1769 je francoski izumitelj Nicolas-Joseph Cugnot predstavil svoj tricikel, ki ga je opremil s parnim strojem in ga zaradi tega marsikdo ne dojema kot prvi avtomobil. Prvo samovozeče vozilo z motorjem z notranjim zgorevanjem je leta 1808 izdelal Hayden Wischet, uporabil pa je motor na vodik, ki ga je razvil Švicar Isaac de Rivaz.
Prvi dizelski motor je leta 1870 na nekakšen voziček namestil Sigfried Marcus, a ga je nacistično Ministrstvo za javno razsvetljenje in propagando kasneje zaradi judovskega porekla izbrisalo iz nemške enciklopedije in zahtevalo, da se za ustvarjalca modernega avtomobila zapišeta Karl Benz in Gottlieb Daimler.

Benz je svoj avtomobil ustvaril leta 1885 — to je bil sicer še vedno trikolesnik, podoben kočiji, a ga je poganjal bencin. Benz je izdelal več enakih primerkov vozila.
Daimler je po končanem študiju strojništva in dvoletnem delu v Angliji razvil svoj hitro delujoči bencinski motor, leta 1887 pa prvi znani štirikolesni avtomobil.
Kasneje se je prepoznavni obliki kočije odrekel in zasnoval jekleno ogrodje, v njem namestil dvovalni (V) motor in ga ob pomoči francoskega podjetja Panhard & Levassor uspešno predstavil na pariški razstavi leta 1889.
Omenjeno podjetje je bilo ustanovljeno izključno za proizvodnjo avtomobilov in je dve leti kasneje na podlagi Daimlerjevega motorja razvilo prvi francoski avtomobil (z motorjem spredaj).
Leta 1895 je v Združenih državah patent za avtomobil — tako za motor kot za štirikolesno konstrukcijo — pridobil George Baldwin Selden, patentni pravnik in izumitelj.
Henry Ford pa je uvedel proizvodno linijo za masovno izdelavo avtomobilov in je med letoma 1903 in 1908 oblikoval modele A, B, C, F, K, N, R, S in kasneje izredno priljubljeni model T, ki so jih do leta 1927 izdelali več kot petnajst milijonov.

Zanimivost: že pred letom 1920 so ljudje nekatere drage dobrine, kot so šivalni stroji in klavirji, kupovali na kredit, avtomobili pa so kreditiranje v ameriškem gospodarstvu ustoličili kot nakupni model srednjega razreda.
Avtomobili so takrat že imeli zaganjalnik, zaprto kovinsko karoserijo, visokotlačni motor, hidravlične zavore, nizkotlačne balonske pnevmatike, sklopko in ročni menjalnik. V tridesetih letih so že razvili avtomatski menjalnik, predvsem v Ameriki pa so začeli veliko pozornost posvečati oblikovanju, vsakoletnim kozmetičnim popravkom in večjim sprembam modelov vsaka tri leta (tukaj prednjači General Motors pod vodstvom Alfreda Sloana ml., ki je želel doseči, da bi lastniki čez čas postali nezadovoljni z obstoječim vozilom in bi si zaželeli novega).
Po drugi svetovni vojni so ameriški avtomobili postali večji in daljši, motorji so dobili večjo prostornino, več je bilo raznih dodatkov in posledično je bila višja tudi cena. Izboljšave šminke pa niso prinesle dviga kakovosti — defektov, onesnaženja zraka in vprašanja varnosti pač niso prednostno obravnavali.
Povsem drugače je bilo takrat v Nemčiji, kjer so želeli državljanom ponuditi ljudski avto — majhen, ampak prostoren, počasen, ampak varčen, grd, ampak lep. Predvsem pa poceni. Hrošč, ki ga je leta 1933 oblikoval Ferdinand Porsche.
Po drugi vojni je tudi hrošč kot “limona” lahkotno zapeljal po ameriških cestah, za svojega pa so ga vzeli predvsem miroljubni hipiji.

Vzporedno z evropsko in ameriško produkcijo, je svoje prispevala tudi Japonska. Torao Yamaha je leta 1904 izdelal prvi avtobus, ki ga je poganjal parni stroj, tri leta kasneje pa je Komanosuke Uchiyama zapeljal prvi japonski bencinski avto takuri.
Toyota se je ukvarjala s tekstilom, potem pa je leta 1936 zajahala val na avtomobilskem trgu. Isuzu, Yanmar in Daihatsu pa so razvijali dizelske motorje.
Pred vojno so japonski proizvajalci navdih iskali pri evropskih in ameriških modelih, pri tem pa jim je s finančnimi sredstvi pomagala tudi vlada. Ford in GM sta na Japonskem postavila svoji tovarni.
Med drugo svetovno vojno in po njej so Japonci izdelovali vglavnem motocikle in tovornjake, v šestdesetih pa so zagnali posebno kategorijo keijidōsha, priljubljena, kombiju podobna lahka vozila z majhnimi motorji, ki so posledično tudi cenejša za vzdrževanje. Nekako v tem obdobju se pojavi tudi model Subaru 360, “damski hrošček” z zadnjim pogonom.
V sedemdesetih je japonska avtomobilska industrija dobesedno ekspolodirala. Povpraševanje doma je bilo veliko, v tujini pa še večje.
Kaj pa električni avtomobil? Prvič se pojavi sredi devetnajstega stoletja in je za tiste čase rekordno hiter. Zaradi visokih stroškov in kratke življenjske dobe baterije električna vozila niso prešla v širšo uporabo, razen v obliki električnih vlakov in nekaterih bolj nišnih načinov uporabe.
Šele proti koncu 20. in na začetku 21. stoletja je zanimanje za vozila na alternativne pogone zaradi okoljske ozaveščenosti in napredka tehnologij začelo naraščati.
Tehnologija MOS je vzpodbudila razvoj sodobnih električnih cestnih vozil, litij-ionska baterija pa omogoča daljše razdalje. Pomembni igralci na trgu so na tem področju kalifornijski Tesla ter japonska Mitsubishi in Nissan, v Evropi pa BMW in Renault.

Svojega ljubitelja oziroma ljubiteljico avtomobilov najbrž ne boste vsako leto razveseljevali s pravim jeklenim konjičkom priljubljene znamke, lahko pa obstoječem darilu dodate tak ali drugačen avtomobilček.