Praznik ekonomske, politične in socialne enakopravnosti in dosežkov žensk

Mednarodni dan žena praznujemo vsako leto 8. marca kot praznik ekonomske, politične in socialne enakopravnosti in dosežkov žensk. Praznik izhaja iz aktivnosti delavskih gibanj v Severni Ameriki in po Evropi na prehodu v dvajseto stoletje.

Leta 1857, 1859 in 1908 so na ta dan ženske izvedle protestni pohod skozi New York in zahtevale krajši delovni čas, boljše plačilo in volilno pravico. Prvič je na pobudo Therese Serber Malkie dan žena organizirala Socialistična partija Amerike 28. februarja 1909, že naslednje leto pa so na Mednarodni konferenci socialističnih žena v Kopenhagnu sprejeli predlog, naj se dan žena praznuje vsako leto — prvič so ga z demonstracijami zaznamovali 19. marca 1911 v Avstriji, Nemčiji, Švici in na Danskem, Američani pa so ga praznovali zadnjo nedeljo v februarju.

Leta 1914 so v Nemčiji mednarodni dan žena praznovali na 8. marec, najbrž tudi zato, ker je bila nedelja, a se je potem datum prijel po vsem svetu.

V tistih časih so praznovala predvsem socialistična gibanja, leta 1975 pa je osmi marec za mednarodni dan žena končno priznala tudi Organizacija združenih narodov.

Na četrti konferenci o ženskah 15. septembra 1995 so v Pekingu sprejeli Pekinško deklaracijo, dokument, s katerim se je 189 vlad zavezalo k enakim pravicam in neločljivemu človeškemu dostojanstvu žensk in moških, zagotavljanju človekovih pravic žensk in deklet, nadgradnji soglasja in napredka, doseženega na preteklih konferencah in vrhunskih srečanjih OZN ter krepitvi moči in izboljšanju položaja žensk.

Od leta 1996 je praznik vsako leto tematsko obarvan, tema letošnjega je #ChooseToChallenge — izbiramo izziv.

Izkoristimo ta dan, da se ji zahvalimo, punci, ženi, sestri, mami — in ne dovolimo, da pred sto leti priborjene pravice odplaknejo negativni družbeni valovi.