V vinu je resnica

Tako so pravili že stari Rimljani. Oceno, ali to pomeni, da resnico najdemo na dnu kozarca ali da po stiku z vinom pokažemo pravi obraz, prepuščamo vam.

Obstaja domneva, da je človek že pred letom 10000 pred našim štetjem nabiral jagode, ki so fermentirale, preden jih je konzumiral. Izbirčnosti si seveda ni mogel privoščiti, zato jih je zaužil, učinek pa mu je moral biti strašno všeč. Sicer se ne bi v obdobju sedentizma odločil, da trto “posvoji”.

A vino zagotovo razveseljuje človeštvo vsaj že 9000 let. Obstajajo najzgodnejši dokazi, da so ga tako daleč nazaj pridelovali — Kitajci. Dokazi o namerni fermentaciji na kitajskih arheoloških najdiščih so iz leta 7000 pred našim štetjem.

Gruzijci naj bi vino pridelovali okoli leta 6000 pred našim štetjem, v Libanonu in Iranu je ljudi spravljalo v dobro voljo leta 5000, stari Grki so Dioniza slavili že v času 4500, na Siciliji pa so nazdravljali leta 4000 (pred našim štetjem, seveda).

Najstarejšo znano vinsko klet so odkrili v armenski vasi Areni. Imela je vse, kar potrebuje poštena vinska klet, stiskalnico, sode, vrče …

V začetku je človek za dober požirek vina uporabljal verske izgovore — svojo dozo je zahteval že omenjeni grški Dioniz, kult pa so nadaljevali Rimljani z Bakhusom.

Posebnost grškega vina je bila v načinu shranjevanja: da se ni pokvarilo, so luknje na posodi zamašili z borovo smolo, ki je vplivala tudi na okus. In to pozitivno. Temu vinu pravimo smolnato vino ali retsina.

Mikenci (1600-1100 p. n. št.) so praznovali ne dan, ampak kar cel mesec novega vina — Me-tu-wo Ne-wo.

Grški filozof Herodot pa je pisal tudi o izdatni konzumaciji vina v Perziji (danes Fars, ena od pokrajin v Iranu).

Stari Feničani so kmalu po odkritju vina odkrili tudi njegov tržni potencial — naučili so se načrtovati vinograde glede na podnebje in geografske posebnosti zemljišč, začeli pa so ga tudi ditribuirati doma in v tujini.

Stari Egipčani so rdečega zaradi podobnosti s krvjo proizvajali kot popotnico v onostranstvo, ostanki petih amfor v Tutankamonovi grobnici pa kažejo, da so imeli na voljo tudi belega (če ga že niso proizvajali).

V krščanskih cerkvenih obredih pravi božja beseda, naj ga pijemo v njegov spomin, Jezus pa ga je baje celo delal iz vode. V krščanstvu je z vinom globoko povezan tudi sv. Martin (316-397), sprva rimski vojak, ki se je kasneje krstil in postal škof — novembra pa nam vsako leto iz mošta naredi vino.

V srednjem veku je veliko ozemlja na Bližnjem vzhodu prišlo pod nadzor islama in je bilo uživanje alkohola prepovedano z zakonom, a proizvodnja vina je začuda kljub vsemu cvetela.

V srednjeveški južni Evropi je bilo, nasprotno, vino pijača vseh družbenih razredov, izvažali pa so ga tudi na sever. In med največje pridelovalce so sodili nekateri meniški redi, naprimer benediktinci v Franciji in Nemčiji.

Ker so gospodinje in služkinje stregle vino ob vsakem obroku, so marsikje alkoholni učinek nižale z dodajanjem vode (tudi v razmerju 4:1 na račun vode) in s tem pravzaprav dosegle nasproten učinek enemu od Jezusovih čudežev.

Z odkritjem Novega sveta so španski osvajalci na ozemlje današnje Mehike s sabo prinesli tudi več vrst trte. Tako imenovano misijonarsko grozdje naj bi služilo predvsem za katoliško obredje in ga v manjših količinah sadijo še danes. Kasneje se je izkazalo, da je lokalna mehiška trta, čeprav z izrazito posebnim okusom, obstojnejša in odpornejša na škodljivce in bolezni. Današnja Amerika seveda ni neznanka na vinskih trgih, čilska, argentinska in kalifornijska vina so kakovostna, so pa vse do leta 1976 — natančneje do velikega preizkuševalskega dogodka v Parizu 24. maja — v primerjavi z evropskimi veljala za manjvredna. Britanski poznavalec vin in trgovec Steven Spurrier je dokazal, da so ameriška vina evropskim enakovredna — še več, kalifornijska vina so na ocenjevanju zmagala, tako bela kot rdeča.

Počasi pa so na vinskem zemljevidu pristale tudi Republika Južna Afrika, ki je leta 1680 z vinom zalagala ladje. Tam se je s cepiči oskrbela tudi “Prva flota”, ki se je iz Portsmoutha v Angliji leta 1787 s prvimi priseljenci napotila kolonizirat Avstralijo. Prvi poskusi zasaditve niso obrodili sadov, pravi vinogradi so začeli uspevati šele v začetku 19. stoletja. Avstralija je svoje vino izvažala v glavnem v Združeno kraljestvo, Nova Zelandija ga je proizvajala večinoma za lastne potrebe, Južni Afriki pa je resnejši nastop na tujih trgih onemogočal apartheid. Danes so tudi te tri dežele priznane pridelovalke kakovostnih vin, njihov vina pa lahko kupite tudi pri naših trgovcih.

Človeštvo je vložilo kar nekaj truda v razvoj žlahtne kaplje, ki je redno prisotna na različnih praznovanjih. Vino ni neobičajno darilo, ljubitelja vina pa bomo razveselili, če mu bomo dodali stojalo, odpirač, okrašen kozarec, … Seznamu lahko postavke poljubno dodajate.