Po definiciji so mila površinsko aktivne snovi, s katerimi peremo oziroma umivamo umazane površine.
Vir: Pexels.com
Prvi recept za milo so okoli leta 2800 pred našim štetjem zapisali že stari Babilonci. Osnovne sestavine so bile maščobe, lug, olje kitajskega cimeta in voda. Uporabljali so ga predvsem za čiščenje volne in bombaža za izdelavo oblačil.
Podobno so tudi Egipčani okoli leta 1550 pred našim štetjem z lugom mešali živalske in rastlinske maščobe in tako izdelovali milu podobno snov.
V starodavni Palestini pa so za milo uporabili zmes pepela slanuš in olivnega olja, ki so jo več dni kuhali v bakrenem kotlu in ji ob nenehenem mešanju dodajali živo apno. Ko se je zmes začela trditi, so jo ulili v kalupe in pustili, da se je dva tedna hladila. Včasih so zmesi dodajali tudi dišave, naprimer liste navadnega rmana in sivke.
Stari Rimljani so si telesa raje kot z milom temeljito namazali z oljem in si umazanijo in maščobo s telesa postrgali s stleggísom, kavlju podobnim orodjem.
Kelti so svoj grobi “saipo” delali iz živalske tolšče in rastlinskega pepela, oblikovali so ga v krogle.
Kitajci so izdelovali milu podoben detergent, katerega glavna sestavina so bila semena gledičije.
Na Srednjem vzhodu so izdelovali trda mila prijetnih vonjav, ki so vsebovala glicerin, pridobljen iz olivnega olja. Glavna proizvajalka je bila Sirija, milo pa je izvažala v druge predele islamskega sveta in v Evropo — mila, izdelana tukaj, so takrat namreč smrdela.
V srednjeveškem Neaplju so se izdelovalci mila že v poznem šestem stoletju organizirali v ceh, v osmem pa so primat nad milom prevzeli Španci.
Angleško združenje proizvajalcev mila pa je v obdobju Charlesa Prvega uspelo pridobiti monopol na področju izdelave mila in je bilo pristojno tudi za izdajo certifikatov.
Konec 18. stoletja so prek oglaševalskih kampanj izrazito poudarjali povezavo med čistočo in zdravjem, a so zato ponujali rešitev — milo.
Industrijska revolucija v 19. stoletju je pomenila začetek ustanavljanja tovarn mila, modernizacijo procesov izdelave, izboljšav izdelkov, … Kakovostnejše milo je bilo moč izdelati in prodati ceneje.
Pri Angležih so s posebnim odlokom o minimalni količini proizvedenega mila (ena imperialna tona) iz procesa iztisnili male izdelovalce, ameriški industrialec Benjamin T. Babbitt pa se je spomnil, da bi za promocijske namene ponudil brezplačne vzorce.
Sredi devetnajstega stoletja so iznašli tudi tekoče milo, patent pa je prvi vložil William Shephard.
Izdelava mil marsikomu predstavlja konjiček ali način, kako postrani prislužiti kak evro (se spomnite Tylerja Durdena, ki v Klubu golih pesti izdeluje in prodaja naravno in ročno izdelano milo iz odpadne tolšče liposukcijskih klinik?), tu in tam pa se najde tudi kdo, ki mila navdušeno zbira — nekateri celo tako resno, da jih je strast pripeljala do ustanovitve muzeja, kakršni so Muzej mila in zgodovina umazanije (Bydgoszcz na Poljskem), Hišni muzej mila iz Sciacce ali Muzej mila v Marseillu.
Vir: IMDB
Tudi v Hiši daril imamo zbirko naravnih, nagajivih, dišečih, romantičnih in razkošnih mil, s katerimi boste primerno obdarili in razveselili ljubitelja oziroma ljubiteljico mila.