Znak za omejitev staro— … hitrosti!

Prometni znaki so stari kot promet sam. Človek je ob večjih premikih začel označevati prehojene razdalje in kazati poti, ki vodijo v obiska vredne kraje.

Prvi tako imenovani prometni znaki so bili kamniti stebri, ki so jih po svojem cesarstvu razpostavljali stari Rimljani, da bi sporočali razdaljo do Rima — kar je za kulturo, ki je začela z načrtno gradnjo cest pravzaprav logično.

V srednjem veku so bili priljubljeni smerokazi, ki so na stičiščih pomembnih poti kazali popotnikom smeri in razdalje do večjih mest.

Leta 1686 je prve prometne predpise z zakonskim aktom uredil kralj Peter II. Portugalski, določal pa je postavitev prednostnih znakov v najožjih lizbonskih ulicah, ki so jasno sporočali, kdo se mora v prometu komu podrediti. Eden takih znakov še vedno stoji v Ulici Salvador v najstarejši soseski Alfarma.

V 70. in 80. letih devetnajstega stoletja, ko so dvokolesa dobila pedala in verižni pogon, s tem pa postala hitra kot blisk, so različna kolesarska združenja začela postavljati znake, ki so pešce opozarjali na potencialno nevarnost nezgode. Lahko bi rekli, da se je vzpostavil sodoben sistem prometne signalizacije.

Naslednji mejnik predstavlja razvoj avtomobilizma, ki je uvedel kompleksnejše označevanje in z večjim dosegom vozil se je kmalu pojavila potreba po mednarodni standardizaciji v prometu.

Osnovne oblike za večino prometnih znakov so določili na Mednarodnem cestnem kongresu v Parizu leta 1908 in že leto za tem se je devet evropskih vlad zedinilo glede uporabe štirih piktogramov, in sicer za grbino na cesti, ovinek, križišče in železniški prehod.

Prizadevanja med letoma 1926 in 1949 pa so rodila razvoj evropskega označevalnega sistema v prometu. Britanci in Američani so sicer črpali iz bazena idej evropskih narodov, a so šli pri oblikovanju prometnih znakov nekolikanj po svoje.

Američani so pred tem prve (lesene) znake postavili leta 1906 pod okriljem Ameriške avtomobilistične zveze, z njimi pa so najprej pomagali voznikom najti pravo pot do cilja. Leta 1914 pa so zagnali čezkontinentalni projekt označevanja in so samo na območju med Los Angelesom in Kansas Cityjem namestili čez 4000 znakov.

Razvoj industrializacije in materialov je omogočil veliko inovacij tudi na področju prometne signalizacije, zlasti pri uporabi železove litine, ki so jo sredi dvajsetega stoletja zamenjali z aluminijem in odsevno plastično prevleko, ki je vidna tudi ponoči.

Danes imamo cel kup rešitev, na katerih se vsebina oznak lahko spreminja glede na razmere na cesti ali vremenske pojave, lahko so uglašene s prometnimi senzorji, imamo govoreče znake za slepe in slabovidne in podobno.

Prometni znaki, zlasti tisti za nevarnost in omejitve hitrosti pa so priljubljeno darilo za (običajno okrogli) rojstni dan in lahko pestrijo prostore, v katerih se praznuje, ali pa okolici sporočajo, naj vozijo v okviru omejitve, ker pač njihov sosed praznuje.