Čas je za čaj

Kot praktično na vseh področjih se Slovenci radi delimo tudi na področju vročih napitkov — za tiste, ki so bolj za kavo, smo objavili prejšnji zapis, zdaj pa se bomo poglobili v zgodbo o čaju.

Tudi o odkritju čaja krožijo legende, po naključju pa naj bi ga odkril kitajski cesar Šen Nung leta 2737 pred našim štetjem. Sedel je pod devesom (Camellia sinensis ali čajevec), medtem ko mu je služabnik prekuhaval vodo za pitje — v lonec je s čajevca padlo nekaj listov in Šen Nung, sicer navdušen zeliščar, se je odločil, da bo zadevo poskusil.

Zgodba je lahko resnična ali pa ne, ampak začetki čaja dejansko segajo v davno kitajsko preteklost, prve posode za čaj so v grobove polagali že v času dinastije Han (206 pred našim štetjem do 220 našega štetja), dinastija Tang (618—906) pa je čaj povzdignila v nacionalno kitajsko pijačo, tako zelo nacionalno, da je konec osmega stoletja pisec Lu Yu napisal knjigo o čaju z naslovom Ch’a Ching (Čajna klasika).

Prek japonskih budističnih menihov, ki so hodili na Kitajsko študirat, pa je čaj vstopil v obredno pitje tudi na Japonskem.

V Evropi za največje čajepivce seveda veljajo Angleži, ki so prek Britanske vzhodnoindijske družbe verjetno že od leta 1600 dobivali prve pošiljke čaja kot darilo, a se je prvi tiskani oglas za “kitajski napitek” pojavil šele septembra leta 1658 v časopisu Mercurius Politicus, na voljo pa je bil v prvi londonski kavarni.

Pravi preboj pa je čaj doživel s poroko Karla II. Angleškega in Katarine Braganške. Katarina je bila prava zasvojenka in zaradi nje je čaj prišel v modo, priložnost pa je izkoristila že prej omenjena Britanska vzhodnoindijska družba, ki je postala prva uvoznica.

Čaj je imel visoko ceno (predvsem zaradi davka), zato so vzporedno uradni uvoznici začeli potrebe trga izpolnjevati tihotapci. Kasneje je z znižanjem davka čaj postal dostopnejši tudi po legalni poti, zato je šla čajna mafija čez noč “v stečaj”.

Naslednji mejnik je bil izguba monopola nad trgovanjem s Kitajsko, ki ga je Britanska vzhodnoindijska družba leta 1834 izgubila, takrat je lahko vsakdo uvažal čaj neposredno s Kitajske. Začela se je čajna dirka med britanskimi in ameriški trgovci s hitrimi ladjami (clipperji), ki je trajala do odprtja Sueškega prekopa, ko so trgovske poti začeli obvladovati tudi parniki.

V začetku 20. stoletja se je začel uvoz cenejšega čaja iz Indije in Cejlona (današnja Šrilanka) in poraba čaja je poletela v nebo.

V Ameriki so začeli izdelovati čajne vrečke, ki so obred pitja čaja poenostavile, a so do prihoda v Združeno kraljestvo in drugod po Evropi morale počakati do sedemdesetih let prejšnjega stoletja. Danes si čaja brez njih seveda ne znamo več predstavljati.

Druženje ob čaju je tudi pri nas nekaj povsem običajnega, obred pa si lahko polepšate z zabavnimi skodelicami in dišečimi svečkami …