Skrbno izbran ovojni papir in trak za skrbno izbrana darila

Mislimo, da na svetu obstajata dve vrsti ljudi, tisti, ki v zavijanju daril za svoje najdražje uživajo, in tisti, ki jim je zaradi pomanjkljivih ročnih spretnosti že sama misel, da bi morali darilo zaviti sami, lahko mučna.
 

No, na svetu obstaja seveda več vrst ljudi, a tokrat smo se odločili pogledati, od kod (in kdaj) nam je prišel v navado obred zavijanja daril. Uporaba ovojnega papirja se kot že toliko drugih reči začne seveda pri izumiteljih papirja v drugem stoletju pred našim štetjem — Kitajcih. Svoja darila so zavijali v grob papir, izdelan iz riževe slame in bambusovih vlaken.
Japonci po drugi strani od 8. stoletja naprej za zavijanje uporabljajo posebne krpe iz blaga, furošiki. Podobno so Korejci svoja darila najbrž že v prvem stoletju zavijali v krpe (bojagi), ki so jih okrasili z vezenjem oziroma so jih sešili iz manjših krpic.
Na zahodu je bilo drugače — v obdobju viktorijanske Anglije (19. stoletje) so predstavniki višjega sloja posegali po bogato okrašenem papirju, traku in čipkah. V začetku dvajsetega stoletja pa je debel okrasni papir zamenjal tanjši svilnat papir, navadno v beli, zeleni ali rdeči barvi.
V Združenih državah pa se je leta 1917 čisto po naključju začela industrija darilnega papirja: v prodajalni bratov Joycea in Rollieja Halla, ki sta izdelovala voščilnice, je zmanjkalo zalog svilnatega papirja. Za štos je Joyce razstavil pole papirja, ki so jih sicer uporabljali kot podlago ovojnic in zanje postavil ceno 10 centov na polo. Kupci so ga v trenutku razgrabili, fanta pa sta čez dve leti začela tiskati čisto svoj ovojni papir. Podjetje se je leta 1928 preimenovalo v Hallmark, ki je še danes vodilni proizvajalec čestitk, pisemskih ovojnic, darilnega papirja, dekorativnega programa, …