Se spomnite skrivnostnih zabojev oziroma skrinj, v katerih so naše stare mame hranile razne dragocenosti? Nekatere čisto običajne in škatlaste, druge umetelno okrašene, z ravnim ali zaobljenim pokrovom. Včasih so služile tudi za odlaganje stvari ali sedenje, prav vsaka pa je v otroški domišljiji skrivala skrivnostni zaklad … Četudi morda zgolj premog.
V srednjeveški in zgodnjerenesančni Evropi so nizke skrinje uporabljali za klopi, visoke pa kot dodatne mizice. Nekatere so bile po višini obdane z železnim trakom, da so lahko pokrov varno zaklenili.
Slovanski narodi so skrinje obravnavali kot družinsko svetinjo. Mlade Ukrajinke so pri petnajstih letih prejele svojo lastno skrinjo kot doto za prihodnost. Dekletova skrinja je pričala o premoženju njene družine, varovala je njene dodatke k oblačilom ali nakit, pokukati vanjo pa je bilo skrajno nevljudno.
Podobno je v nekaterih arabskih državah, kjer poznajo dve vrsti skrinj za doto: muqaddimah, v katero dekleta shranjujejo osebne predmete, in sunduq za druge dobrine.
Glede na namen skrinje se je razlikovala tudi obdelava notranje strani, tako so skrinje za tekstil in mehke predmete znotraj gladke, tiste za orodje ali orožje pa bolj grobe, neobdelane.
Tudi pri nas še vedno marsikje najdemo čudovito poslikane starinske skrinje,
V preteklosti so bile skrinje bolj namenjene shranjevanju, danes pa jih, če najdemo res dobro ohranjene primerke, uporabljamo v dekorativne namene, saj nudijo čudovit kontrast s sodobno oblikovanim pohištvom.
Funkcionalnost skrinj oziroma njihov simbolni pomen hranjenja in varovanja prenašamo tudi na druge izdelke. V pomanjšanih različicah lahko vanje spravljamo majhne vredne predmete, naprimer nakit ali drobiž, lahko pa najdemo tudi take, v katerih na vidnem mestu hranimo steklenice vina in so hkrati okras. Tudi tukaj lahko najdemo veliko idej za darilo.